Projekti na šoli: poročila in opisi

Znanstveni licej Franceta Prešerna

Vajont

NESREČA NA VAJONTU, 2.c 2015

NESREČA NA VAJONTU



Vida Skerk, 2. c

Odkar je industrija postala središče našega ekonomskega sistema, se je družba drastično spremenila ter je dandanes, celo več kot v prejšnjih stoletjih, v centru pozornosti napredek, ekonomska in industrijska rast ter tekmovanje med državami. Morala in vrednost življenja vsakega posameznika sta že v fevdalnem sistemu imela manjšo vrednost, dandanes pa jih žal čedalje zanemarjamo. V hrepenenju po napredku smo žrtvovali življenja prebivalcev revnejših držav, zaprli smo jih v nemogoče delovne razmere ter ocenili za važnejšo ekonomsko rast lastnih podjetij. Poleg življenj drugih pa smo zanemarili tudi skrb za naravo. V Apuliji zato gradimo plinovod, ki bo šel naravnost čez mesta in naselja, ljudem pod nogami, pa še prek nekaterih izmed najlepših plaž v Italiji, ter s tem uničil njihovo lepoto. Poleg tega pa bomo ob nuklearni centrali na Krškem zgradili še dodatno, novo centralo, pa čeprav nas geologi opozarjajo na nevarnost potresov na tistem področju.

Ni pa nam treba segati globoko v zgodovino, da bi razumeli, koliko je lahko nevaren mit o napredku. Le malo več kot pred petdesetimi leti je še kar blizu nas, v Venetu, prišlo do velike katastrofe in smrti kar 1917 ljudi.

Za katastrofo je bila kriva človekova neustavljiva sla po napredku. Že med fašizmom so skrbeli za čim večjo in hitrejšo ekonomsko rast Italije. Ob velikem Tretjem rajhu in mogočni japonski sili je bila potreba po dokazovanju moči velika. Pri dokazovanju veličastnosti svojih sil pa je bila seveda izredno pomembna energija. V Italiji nukleane centrale niso nikoli pravzaprav bile izredno pomembne, razen v šestdesetih letih, a so vse nuklearke že do devetdesetih zaprli. Že v tridesetih letih pa se je porodila zamisel hidroelektrarn, ki je bila za italjanske pogoje izredno primerna. Hidroelektrarne uvrščamo pod obnovljive vire energije, a kar pravzaprav ne pomeni, da so tudi okolju-prijazne; za vsako hidroelektrarno je potrebno zgraditi tudi jez in umetno jezero, kar popolnoma preoblikuje okolje ter ob najmanjšem spodrsljaju lahko postane nevarno. Za izgradnjo dandanes največjega jezu na svetu, Jez treh sotesk na reki Jangce, so naprimer bili primorani poplaviti edinstvene rečne soteske, 1300 arheoloških najdišč ter več kot sto mest, zaradi česar je bilo treba preseliti 1,3 miljona prebivalcev, močno pa sta se še povečala število zemeljskih plazov ter ogroženost nekaterih rastlinskih in živalskih vrst. Z jezovi pa so v Italiji napolnili Dolomite. Eden izmed teh jezov je slovel celo za najvišjega na svetu; jez na Vajontu je bil visok kar 261,60m, akumulacijsko jezero je imelo na razpolago dovolj vode za eno celo sušno leto, ter bi jez lahko bil zagotavljal celo 1/15 celotnega domačega energijskega povpraševanja. Žal pa je bilo visoko tudi število žrtev po katastrofi na Vajontu. 9. oktobra 1963 je ob 22:39 zaradi usutja dela gore Toc na levi strani umetnega jezera prišlo do ogromnega vala, ki ga mnogi uvrščajo celo med najhujše tsunamije v zgodovini. Ta val je popolnoma opustošil kraje Longarone, Rivalta, Pirago, Faè, Villanova, Castellavazzo, Codissago in še druge. Val je že naslednje jutro prispel celo do Benetk ter celo ob morju dvignil gladino vode. Žrtev je bilo kar 1917, od katerih 487 otrok. Tri napake so privedle do te nesreče; jez so zgradili na neprimernem okolju, kjer je bila velika nevarnost plazov, gladina vode umetnega jezera je bila tisto noč nevarno previsoka (kar 700,28m), ter ni bil dan nikakršen alarm za evakuacijo naselij na nevarnem področju. Iz akumulacijskega jezera se je izlila kar 1/3 vode, plaz pa je sestavljalo kar 260 miljonov m3 trdnih skal, gramoza in zemlje, ki se je od gore Toc usulo v jezero s hitrostjo 90-100 km/h. Zaradi tako visoke hitrosti se plaz ni ustavil že v dolini, temveč je dospel še dlje ter razširil svoje območje kopičenja čez vznožje gore Salta. Plaz je napolnil kar 2km od 6km jezera in popolnoma spremenil izgled okolja. Tedaj je na najvišjem jezu na svetu prišlo do največjega plaza v zgodovini v Evropi.

Toda vrnimo se nazaj v čas in poglejmo, kaj je pravzaprav sprožilo to katastrofo.Vajont je ime potoka, ki teče v globoki dolini med gorami Toc in Salta. V prostrani nižini ''Valle del Piave'', pod gorami Toc in Salta, se nahaja Longarone, ki je tedaj imelo malo manj kot 2.000 prebivalcev. Najbližje večje mesto je Belluno, 10 km od Longaroneja. Na gori Salta se nahajata dva naselja, Erto in Casso. Erto je v šestdesetih letih imel 850 prebivalcev, Casso pa 450 prebivalcev. Gora Salta ni bila daleč tako rodovitna kot gora Toc, a so že od prvih naselij Cimbrov gradili hiše na gori Salta. Že sama etimologija imena nam razkrije razlog; ''toc'' v velikem delu Triveneta pomeni 'kos, del'', v furlanščini pa pomeni ''pokvarjen, gnil''. Leta 1929 prideta na ogled doline Vajont, brez nikakršnega znanja o etimologiji imena Toc, inženir Carlo Semenza in geolog Giorgio Dal Piaz, da bi ocenila, če je dolina primerna za izgradnjo jeza in umetnega jezera. In ocenita, da je primerna.

Leta 1956 pridejo v dolino Vajont uradniki privatne elektriške družbe SADE, ter že začnejo z delom. Gradnjo jeza vodi inženir Carlo Semenza in skupina strokovnjakov. Ta zbor redno pošilja ponarejene podatke o sigurnosti območja ministrstvu, ki vsakič odobri njihove projekte. Prof. Dal Piaz je v pismu o izgradnji jeza inženirju Semenzi že leta 1948 napisal: »/.../ Priznavam vam, da se mi od novih predvidenih težav tresejo žile in zapestja /.../«, a ministrstvo teh težav ni nikoli spoznalo, vsaj ne pravočasno.

Jez so gradili od leta 1957 do leta 1959 z neverjetno spretnostjo, hitrostjo in natančnostjo. Že leta 1961 so prvič poskusno napolnili umetno jezero. Gradnji jeza je sledilo veliko inženirjev, geologov in geometrov in mnogi so opozorili SADE, da gora Toc ni primerna za izgradnjo jeza. Med njimi je bil tudi avstrijski geolog Muller, ki je po prvem, manjšem plazu, velikemu približno 700.000 m3, ki je nastal po prvem poskusu polnjenja jezera, veliko višje na gori opazil razpoko, dolgo kar 2 km. V petnajstem poročilu geologa Mullerja je slednji ostro obsodil celoten projekt izgradnje jeza – poročilo, ki seveda ni nikoli prišlo na ministrstvo. Ta 2km dolga razpoka, katero zaradi svoje oblike, podobne črki ''m'', imenujemo tudi Mullerjeva ''m'', je naznanjala bodoči veliko večji in nevarnejši plaz. Ta Mullerjeva ''m'' je pravzaprav bila zgornji odlomni rob dokončnega plazu, ki je ob plazu razkrila zgornjo drsno ploskev ter jo je mogoče videti še dandanes.

Jezero so spet poskusno napolnili leta 1962, ter dokončno še leta 1963. Vse to polnjenje in praznjenje jezera ter že sam pritisk vode je zdražilo stabilnost gore Toc ter 9. oktobra 1963 privedlo do končne katastrofe.

Dandanes je od jeza, ki je bil prvotno visok 261,60m, s strani, ki jo je zakril plaz mogoče videti le okoli 50m, ostalih 210 je danes pod zemljo. Okolje se je po plazu popolnoma spremenilo ter doline, tako kot tudi umetnega jezera, sploh ni več. Na plazini so že zrasla manjša drevesa, starejša drevesa, ki so preživela plaz, pa rastejo izrazito poševno. Če bi želeli umakniti celoten plaz in spet odkriti dolino, bi potrebovali 700 let, a samo, če bi s stotimi kamioni dan in noč neprekinjeno odvažali kamenje. Longarone, ki je plaz popolnoma opustošil, so potem spet zgradili, a seveda bolj iz osebnih ekonomskih razlogov, kot v znak negovanja spomina, saj je dandanes tam zelo razvita industrija očal.

Tudi izidi sodnih procesov, ki so se odvili po katastrofi, nas opozarjajo na nadmoč in hinavščino ljudi, ki imajo v svojih rokah preveč moči. Med glavnimi obtoženci je namreč direktor Pancini naredil samomor, preden bi mu lahko sodili, geolog Penta je umrl naravne smrti, inženirja Biadene-ja pa so začetno obsodili na 5-letno kazen, kasneje so mu 3 leta odpustili, dokončno pa so ga le po enem letu zapora izpustili na prosto. Neverjetno je, kako je nadmoč nekaterih sebičnežev uspela preživeti in prevladati celo ob tako veliki katastrofi. Prav zato je pomembno, da je vsak posameznik osveščen o težavah naše družbe in sodobnega sveta, ter da je v slučaju potrebe pripravljen braniti pravičnost in enakovrednost vseh ljudi, saj vsako življenje enako velja ter se takšne tragedije, kot nesreča na Vajontu, nikakor ne smejo ponoviti.



--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Vida Skerk, 2.